Nadja Ebner
Avtorica • Ustanoviteljica • Poslušalka zgodb
Za vse, ki verjamejo, da se resnične spremembe začnejo z iskrenostjo.
Naj bo to skozi zgodbo, skupnost ali potovanje – tukaj je prostor, kjer ranljivost ni breme, temveč povabilo k moči.
O meni
Verjamem v tiho preobrazbo.
V besede, ki ne vsiljujejo, a zadenejo točno tam, kjer že dolgo čaka nekaj neizrečenega.
V iskrenost, ki ni brutalna, temveč človeška.
V vpoglede, ki pridejo skozi telo, čustva in odnos.
V središču mojega ustvarjanja je ranljivost – kot prostor srečevanja, ne kot šibkost. Kot začetek pristnejšega stika s sabo in z drugimi.
Sem avtorica, ustanoviteljica zavoda in poslušalka zgodb z obrobja.
Ta spletna stran je moje stičišče: med književnostjo, sistemskimi spremembami in potovanji kot notranjim zemljevidom.
Ta pot notranje preobrazbe me je pripeljala do pisanja romana Kako pokopati mamo, ki je še živa – zgodbe o tem, kako pretrgati boleče družinske vzorce, še preden jih nevede podedujejo tvoji otroci.
Moja pot
Po težkem porodu se rodim v SG porodnišnici.
OŠ Slovenj Gradec – izgradi se strah do matematike in ljubezen do pisanja ter branja. Gimnazija Ravne – štiri leta sprehodov po grajskem parku.
Filozofija in sociologija kulture na FF. Čez teden Kant, čez vikend točenje piva v baru – ravnovesje!
Plesna šola Taras + službeni avto = 'turneja' po slovenskih vrtcih in osnovnih šolah. Hčerka pride na svet (2012), nato še sin (2013). Diploma in ustanovitev s. p. Vrtavka (plesna šola za otroke).
Prijavim projekt na malteško ministrstvo za izobraževanje in učim otroke angleščino skozi ples. Potem nazaj v Ljubljano z idejo, da v enem letu obogatimo in se preselimo na Novo Zelandijo. Tretjič zanosim in doživim spontani splav v drugem mesecu nosečnosti.
Ideja 'kenguru skoki' med toplimi državami v smeri NZ – ugotovimo, da špansko ne govorimo in da bančna kartica joka. Letimo nazaj na Gozo, otroka tam vpišem v javno šolo, midva delava in varčujeva za selitev na NZ. Ustanovim prvi bralni klub na otoku Gozo (še vedno obstaja in živi dalje ❤️).
Četrta nosečnost in še en spontani splav.
Selitev 'za vedno' na Novo Zelandijo: Leo dela, otroka v šoli, jaz pa sem v peti nosečnosti. Dokončam prvi roman, a ostane med prijateljicami.
Porod sina doma; popkovnico prerežeta starejša otroka. Posteljico položimo v zemljo in nadnjo posadimo drevo. Spoznam odličen novozelandski obporodni sistem, v katerem ženska izbira, kje, kako in s kom bo rodila, ter jo država pri tem podpira.
Vrnitev v Slovenijo; najemamo stanovanje v Ljubljani, pridruži se nam pes Maui, vpišem doktorski študij Študiji spola – preučujem zgodovino babištva, zdravstva, odnose do žensk v obporodnem sistemu, porodniško nasilje itd.; vodim bralni klub v knjižnici Bežigrad in v ŠKUC‑u.
Kredit in hiša v Brežicah. Začnem vrtnariti. Psihoterapija postane del tedenskega urnika; poletna šola Humanization of Birth podre še kakšen tabu.
Prekinem doktorski študij; v žepu ostanejo zapiski in želja po pisanju pogumnejših zgodb, z mojim glasom.
Ustanovim Inštitut Tvoja izbira; lovim zgodbe upokojenih babic v Sloveniji in na Malti.
Dokončam roman Kako pokopati mamo, ki je še živa; v Angliji obiščem babiško porodno hišo in izbrskam navdih za naslednje poglavje.
Kako pokopati mamo, ki je še živa
Psihološki roman o tem, kako pretrgati boleče družinske vzorce, še preden jih nevede podedujejo tvoji otroci. Iskrena, ranljiva pripoved ženske, ki s terapijo odklepa stare rane in išče stik s svojo hčerko – in s sabo.
Nadja Ebner: Svoji hčeri sem hotela biti boljša mama
Bila sem gostja radijske oddaje Med štirimi stenami na Radiu Slovenija, kjer sem spregovorila o svoji novi knjigi »Kako pokopati mamo, ki je še živa«. V pogovoru sem se dotaknila tem, ki jih v družbi pogosto zamolčimo: kako družinski vzorci vplivajo na nas in naše potomce, zakaj je tako težko priznati boleče resnice o materinstvu, in kako najti moč za spremembo, preden jo nevede podedujejo naši otroci.
Bralni klub: Bralna nit
Od oktobra vodim bralni klub v Valvasorjevi knjižnici Krško, kjer se enkrat mesečno srečujemo ob knjigah, ki nas povezujejo. Pogovarjamo se o tem, kaj beremo, katere zgodbe so se nam zasidrale v srce, in odkrivamo nove perspektive skozi oči drugih bralcev. Skupnost, ki jo druži veselje do branja in iskrenih pogovorov.
Vse, kar delim, raste iz potrebe po stiku – tistem resničnem, ki se ne boji globine.
Ne verjamem v univerzalne rešitve ali kategorične odgovore. Verjamem v zgodbe – vsaka se poraja iz drugačne zemlje, razvija v svojem ritmu in išče svoj način, kako biti v tem svetu.
Če ti kaj zadrhti ob branju – to je stik. In zame največ, kar lahko dam.